Moramo jesti, moramo piti, moramo na stranišče, moramo spati, moramo dihati, moramo se obleči, moramo po hrano, moramo v službo, moramo v šolo, moramo k zdravniku, moramo domov, …
Fizično smo pogojeni z različnimi faktroji in tega ne moremo spremeniti. In da ne bi bilo dovolj, smo pogojeni še psihološko.
Tako zelo radi govorimo, da je to najlepši in najboljši planet za napredek. Nemalokrat slišimo, da smo tukaj zato, da se učimo. Pravijo tudi, da je to celo najboljši prostor za učenje.
Morda.
Vendar, če je ta planet res najboljši za učenje. Če je to planet, kjer naj bi se naša duša najhitreje učila, zakaj so potem duše tisoče in tisoče življenj “zataknjene” tukaj? Zakaj potem duša, iz življenja v življenje, ponavlja ene in iste napake?
To kaže bolj na to, da se tukaj ne naučimo tako veliko, kot nam govorijo. Ali pa vsaj ne tako hitro.
In kako smo se sploh znašli tukaj?
To je sicer vprašanje za veliko “drobcev resnice” in ne za en sam odstavek.
Da skrajšam, kolikor je mogoče, lahko rečem, da je v nekem trenutku naša duša pristala na to. Možno je tudi, da so nekatere duše bile prisiljene v to in je to bila zanje nekakšna kazan, oziroma, da se bo lepše slišalo, lekcija.
Tega v tem trenutku sicer ne morem potrditi.
Moja izkušnja je, da sem sam pristal na to igro, ki se imenuje nič drugega kot, “Moraš”.