Ustvarili smo pravila normalnosti in postali normalni. Kaj sploh pomeni biti normalen?
“Normalni” smo, ko zadoščamo pravilom, ki jih je postavila družba. Ta družba smo mi. S pomočjo družbe smo omejili lastnega duha. Normalen pomeni navaden. Nič posebnega. “Nikakav.”
Normalni so roboti, ki delajo, kakor so programirani.
Človeški duh ni normalen. Čoveški duh je poseben. Vsak od nas je že v sami osnovi poseben. Sanjamo, da bi bili drugačni, kar smo že v sami osnovi. Za to ne potrebujemo narediti čisto nič. Vendar ker smo se prepričali s pomočjo družbe, lahko bi rekli da nas je družba sprogramirala, se bojimo biti posebni, trudimo se biti normalni. “Mrtvi.” “Nikakvi.” Saj zatiramo lastnega duha.
Vendar prikrite agresije ne vršimo le nad sabo, ampak jo vršimo nad vsemi, ki nas obdajajo. Od njih zahtevamo, da so “normalni”. Drugače jim z lahkoto pribijemo nalepko “čudni”, “čudaki”, …
Zmagovalci so ti, ki si upajo biti čudni. Zmagovalci so ti, ki dovolijo svojemu duhu, da je kar je in ga ne zatirajo. To je v resnici najbolj normalno in ob tem ne “mrtvo” in ne “nikakvo”.
In zakaj zahtevamo od drugih, da so programirani, kot mi? Zakaj nas toliko moti, če niso?
Očitno njihova dejanja nekaj prebujajo v nas. Na nekaj nas spominjajo. Morda na otroka, ki smo ga zaprli v sebi. Morda na živost duha, ki je brezmejen.