V primeru, da nam umre oseba, s katero smo bili povezani, nam pade vsaj ena iluzija. Iluzija je bila, da smo večni v fizični obliki, ali pa vsaj, da se danes in jutri gotovo to ne more zgoditi. In ko se zgodi, naše prepričanje, naša iluzija, pade. To je enostavno šok. Iz dneva v dan smo vlagali energijo v iluzijo in kar naenkrat se je ta sesula.
In zakaj včasih tako zelo pogrešamo nam ljubo osebo, ki je več ni?
Recimo, da smo se dobro počutili ob njej in da je energija lepo tekla med obema, verjetno bomo pogrešali ta topli, prijetni občutek, ki se je obujal v nas, ko smo bili z njo.
Torej vsakič, ko se bomo spomnili nanj(o), se bomo spomnili na prijeten občutek v nas, in to bomo pogrešali. Ta občutek.
Morda.
Želimo čutiti prijeten občutek, ki ga je “oseba” obujala v nas.
Lahko se tudi zgodi, da nismo zmogli obuditi prijetnega občutka.
Po smrti, pa se ne moremo sprijazniti, da nismo zmogli vzpostaviti stika z osebo, da bi se v naju obudil lep, topel občutek. In to pogrešamo. Ne moremo verjetni, da osebe ni več. Radi bi jo nazaj, da vendar obudimo ta “prokleti” prijeten, topel občutek v nas, ki nam daje navdih, zagon in nas oživlja.
(Morda je ostalo še kaj nedokončanega. Kakšne druge neizpolnjene želje.)