O vsem imamo predstavo. In s temi predstavami gledamo in doživljamo svet.
Kaj v resnici to pomeni?
Ko “spoznavamo” sočloveka si ustvarjamo sliko o njem. Ko smo v gozdu si ustvarjamo sliko gozda, dreves v gozdu, gozdnih poti,… Ko poslušamo nekoga, ki govori o neki osebi, si ustvarjamo sliko o tej osebi. Na” koncu” smo opremljeni z ogromno enih predstav o svetu, ki nas obdaja. In ko gremo v svet, koliko ga zares vidimo? Ali ga gledamo skozi predstave, ali pa ga gledamo čistega, nefiltriranega, brez predstav in ga doživljamo vsakič sveže in na novo?
Potujemo v nov kraj, ki nas presune. Čez čas spet potujemo v isti kraj, a drugič ga že “vidimo” drugače. Prvič je bilo vse novo, nismo imeli predstav o kraju. Drugič smo si ustvarili predstave o tem kraju. Prvič smo kraj dojemali kot otroci, bilo nam je vse sveže, drugič pa smo že poznali vse, kar nas je prvič očaralo in kar je predramilo prijetne občutke v nas. Zaželeli smo obuditi prijetne občutke, in četudi smo se še tako trudili, niso in niso želeli vzcveteti, vsaj ne na način, kot se je to dogodilo prvič.
Predstave nas begajo
Slike, naše predstave, so mrtva stvar. So le spomin na nekaj živega, kar nas je presunilo ali odbilo, …
Te slike, ti spomini nas prevelikokrat begajo, da ne gledamo sveta vsakič na novo, in ga ne vidimo, takega kot je. Medejo nas, in nam prišepetavajo, da naj podoživimo trenutke, ki smo jih že (do)živeli, čeprav je vsaki trenutek edinstven in ga ni mogoče ponovno živeti.
Zavajajo nas, da ne gledamo in ne vidimo sočloveka z “nezapackanimi” očmi, temveč ga gledamo s predstavami, ki jih imamo o njem. Nagovarjajo nas, da naj živimo ali da smo nekaj, kar ni resnično, naprimer nek ideal, ki pa je le predstava, nekaj mrtvega, nekaj, kar ne obstaja.