Nenehno se zaposlujemo z raznimi distrakcijami. Čas teče in sproti pozabljamo na bistvene stvari. Nimam v mislih druženja z najbljižjimi, uživanja trenutkov, čutenja življenja, … To je že posledica tega, kar imam v mislih.
Dokler ne odstranimo navlake, ki jo nosimo v sebi, ne moremo živeti polno, pa četudi se še tako trudimo.
V mislih imam, odkrivanje notranjega sveta. Spoznavanje samega sebe.
Brez poglabljanje vase in odkrivanja notranjih vsebin, živimo privid, smo navadne lutke, ki jih “bog si vedi kdo”, vodi po odru namišljenega življenja.
Življenje teče, mi pa ne vemo čisto nič o sebi. Razpravljamo, da je potrebno uživati in živeti, čeprav sploh ne vemo, kaj zares to pomeni. Neprestano se nekam ženemo, nekam hitimo, želimo izkušati nove stvari.
Videti je, kot, da smo v nenehnem nemiru. In tudi, če se tega zavedamo, “stroj” deluje in ne moremo se ustaviti.
In vendar v sebi hrepenimo po miru. Mir pa ni mogoč, dokler ne spoznamo, kaj je to, kar v nas, znova in znova prižiga nemir.