Potujemo skozi življenja in doživetja se vrstijo ena za drugo. To je linearni pogled na življenje in tako vidimo, ko gledamo skozi čas. Če pa gledamo “od tam” kjer časa ni, pa vidimo, da se vsa življenja dogajajo simultano. Potem je vse zdaj.
V prvem primeru vidimo lahko, da je nekdo, ki nas je nekoč prizadel bil “pošast”. V drugem primeru vidimo, da je ta oseba “pošast”, vendar ni le to. Vidimo, da je tudi vse ostalo.
Ko gledamo izven časa, lahko v zdaj vidimo potencial vsega in vse kar je. Tu lahko vidimo sebe kot najbolj prijazno bitje in obenem kot najbolj grozno. Tu vidimo sebe, kot nepremagljivo bitje in obenem kot povsem nemočno. Tu vidimo sebe kot bitje brez ljubezni, a obenem kot najbolj ljubeče bitje.