Misli izvirajo v preteklosti. Morda se ti to sliši čudno. Ali si kdaj opazovala svoje misli? Si morda kdaj opazila, da nikdar ne razmišljaš o stvareh, ki jih ne poznaš?
Vedno razmišljamo o stvareh, ki so se nam zgodile. Tudi, če razmišljamo o prihodnosti, je ta vedno pogojena s preteklostjo. Prihodnost katero gradimo v mislih, ima vedno osnovo v naši preteklosti.
Za spremembo pišem v drugi osebi ženskega spola, slovenščina je pač posebna, ne zna naslavljati oba spola hkrati, tako, da ne bom vedno nagovarjal “moškega”, spodobi se, da nagovarjam tudi “žensko”. Moški se pa poiščite v tej ženski, tako kot se morajo ženske običajno truditi, da se najdejo v moškemu :)
Pogovarjala si se s prijateljico in pozabila si ji omeniti par stvari. Zdaj razmišljaš o tem in ji v mislih razlagaš, kar bi ji še morala povedati. Šef te je užalil in tega ne moreš zlahka pozabiti, ponavljaš si, kako je moral narediti nekaj takega in kakšen prasec je. Denarja imaš za sproti in razmišljaš, kako bi lahko več zaslužila. Zdi se ti, da ti partner daje premalo pozornosti, razmišljaš, kaj narobe delaš ali kaj bi moral on spremeniti, …
Vsaka misel ima izvor v preteklosti. Še več, že misel sama je preteklost. In ko si predvajaš svoje misli, živiš v preteklosti. V resnici, sploh ne živiš.
Sedanjost je stanje brez misli. In samo v sedanjosti je življenje. To je mogoče takrat, ko v nas izgine bolečina in nismo več ranjeni in nismo prizadeti z mnenji in dejanji drugih. Takrat nimamo potrebe, da bi podoživljali svoje življenje in obujali misli. Takrat lahko “občudujemo” stvarstvo kakršno je.