Resnice se ne da ubesediti. Lahko govorimo o njej, vendar je to vsakič le pogled nanjo. Resnica je mnogo plastna. Lahko se celo zdi paradoksalna. Zlasti, če gledamo nanjo le mentalno. Mentalni svet ni vse, kar zajema. Zajema tudi občutke, življensko energijo, …
Šele, ko imamo vse tri glavne centre, center vitalnosti, center ljubezni in center modrosti, povezane in pretočne, jo lahko zaznavamo bolj neposredno. V nasprotnem primeru jo zaznavamo parcialno, kot da bi bila nekako raztrgana in oddaljena.
Resnice ne moremo razstaviti in jo spet sestaviti. Njeni drobci ne bodo nikdar celota.
Namen drobcev resnice ni, da bi bili popolni.
Drobci resnice lahko vibrirajo z nami ali pa ne. Lahko so resnični, lahko tudi ne. Lahko se strinjamo z njimi, ali pa ne. In prav je tako. Ker želijo predvsem spodbuditi kritično razmišljanje, da česar ne vidimo, odkrijemo. Da ponovno odkrijemo svet kakršen dejansko je. Da ga gledamo brez predstav, brez predsodkov. Da odkrivamo programe in mehanizme, ki delujejo v nas in so za nas morda škodljivi in nam morda kažejo lažno sliko sveta in nas samih.
Drobci resnice nas spodbujajo, da bi se vse bolj pribljižali resnici - če je slučajno ne živimo - ne le mentalno, temveč z vsem svojim bitjem.