Prepričanja nas delijo. Tega ne bi mogli bolj nazorno videti v času Korone, kjer smo se razdelili na dva pola. In vsaki pol je zagovarjal svoje s vso svojo bitjo. In delili se nismo le takrat, dalimo se vsepovsod in zaradi raznih neumnosti. In to samo, ker slepo verujemo v neko idejo.
In to se v družbi dogaja na vseh ravneh. Celo, če menimo, da smo na višji stopnji “duhovnega” razvoja, se držimo prepričanj. Že samo to, da mislimo, da smo na višji stopnji, ali ni to prepričanje?
Na ta način avtomatsko izločimo vse ostale, za katere menimo, da so na nižji stopnji. In za nas so avtomatsko manj vredni, četudi se tega morda ne zavedamo.
Kako to, da imamo v sebi to, da si želimo biti več vredni in bolj pomembni? To je značilnost Ega, oziroma Jaza. Ego je ta, ki misli, da je najboljši, najpametnejši in največ vreden.
Ali smo tako bili programirani, in to že vse življenje? Ali je razdeljenost bila ustvarjena umetno, da bi nekdo imel korist od tega?
Ali je to običajna stvar sveta dvojnosti, kjer ima vsaki kovanec dve strani, in že od nekdaj se oprijemamo delnih “ne-resnic”?
Da pride do delitve, se moramo oprijeti ene od obeh strani kovanca ali bilokaterega prepričanja. In četudi nas v to sili “zunanji svet” ali nekdo, ki ima od tega korist, imamo vedno možnost, da spustimo in sprejemamo svet taki kot je. Tako si dovolimo gledati svet iz različnih zornih kotov. Na ta način omogočimo, da nam priteka več energije. Tako smo lahko bolj sproščeni in bliže svobodi.
Vendar, ali to lahko kar tako storimo, ali lahko opustimo prepričanje, ki se ga z vsem bitjem držimo? Ali si tega sploh želimo? Ali želimo spustiti prepričanje, ki si ga ženemo k srcu?