Preteklost ne obstaja, obstajajo le spomini. In vendar danes preživimo največ časa v naši lastni glavi, ki se odraža lahko v samogovoru, v mislih, ki jim posvečamo pozornost in s tem jim dajemo energijo.
Misli se navezujejo na spomine.
Kolikokrat si želimo, da bi spremenili preteklost. Tega seveda ni mogoče, ker ta ne obstaja. Obstajajo spomini. In ubadamo se z njimi. Posvečamo jim pozornost in s tem jim dajemo energijo.
Spomini so le drobci preteklosti, ki je ni. V njih ni življenja. Življenje je samo zdaj. Zdaj, ki je odprt, je brezmejen, je nedefiniran.
Ko podarjamo pozornost spominom, smo osredotočeni na majhne drobce, ki so mrtvi, samo slike. Energijo tako podarjamo tem slikam, ki so mrtve. S tem jih oživljamo in vse bolj so prisotne v nas. Ohranjamo jih, ko se lepimo nanje. Na postane slike in tako izgubljamo energijo.
Zdaj je svež, tu je neskončen potencijal, tu je energija. Zaznavamo ga lahko, ko odtrgamo pozornost od spominov in od misli, ki se iz njih rojevajo. In le tu lahko dobivamo. In v zdaj se naša energija “osvežuje”. In le zdaj živimo.