Prihajamo iz različnih krajev,
ki ni nujno, da so na zemlji,
in se bodemo, kdo ima prav.
Čeprav komaj kaj vemo.
Verjamemo očem,
čeprav komaj, kaj zaznajo.
In tega ne uvidimo, nikdar.
Ne vidimo resničnega sveta,
gledamo ga, a ga ne vidimo,
kar vidimo ni niti odsev.
Oko je omejeno, zelo,
v zaznavi.
In vendar lahko spregledamo,
a se bojimo.
Bojimo se, da bi ugledali grozo,
ki nas je zaprla v naš mali svet.
Iz katerega ne najdemo izhoda.
In vendar tu pa tam se najde kdo,
ki poskuša, a takoj planemo po njem,
takoj je čuden,
čeprav najbolj čudni smo mi,
sami, ki se imamo za normalne,
a smo le lutke v čredi, ki izgubljeno drvi v prepad.
Ne zmoremo iti svoje poti.
Bojimo se obsodbe, ki jo sami izvajamo nad drugačnimi.
Da, bojimo se sami sebe,
in temu nekateri pravijo pekel.
In vztrajno, vztrajno vztrajamo v njem,
da se že sonce vrti okrog nas, ne le mi okrog njega,
da življenja drvijo,
se prižigajo in ugašajo,
in še vedno vztrajamo v prepiru,
kregamo se z lastno dušo,
jo omalovažujemo, jo teptamo, jo preziramo,
in tega ne dojamemo.
Tu pa tam je kdo, ki ji prisluhne,
četudi izgubljene, brezdušne lutke,
hodijo po njem in se igrajo pravičnike,
pravila vemo, da so same spisale,
mislijo, da je etika v njih,
čeprav sploh ne vedo, kaj to pomeni.
Etika je duša, ki ji prisluhne komaj kdo,
in le ti vedo, kaj to pomeni,
vsi drugi tavajo in se grizejo v temi.
In to je ta naš čudoviti svet,
ki ga tako obožujemo,
da požremo vse kar leze,
če ni okusno, pa poteptamo.