Znajdemo se v igri, ki jo imenujem “Moraš”. Na začetku izgleda enostavno. A s časom ugotovimo, da smo zabredli in ne vidimo več izhoda.
Igra, ki jo imenujem “Moraš”, je igra dvojnosti. Iz enosti sestopimo v dvojnost in ujamemo se v karmični zanki.
Zapletemo se v odnosih, ko gojimo pričakovanja do drugih, ki jih ne morejo izpolniti. Želimo biti spoštovani, upoštevani, občudovani. Želimo, da bi drugi z nami prijateljevali in nas ne prizadeli …
Igra nas odpelje svojo pot. Nad njo nimamo nadzora.
Življenje nas odpelje v novo življenje in naprej v začaran krog.
Ko smo še znali odpreti srce in dajati ljubezen, smo bili ranjeni. Ujeli smo se v seksualnih igrah. Želimo si spet ljubezni, a se bojimo bolečine. Namesto tega nadziramo druge, ne dovolimo, da bi bil kdo boljši od nas. Če nas spet kaj rani, se maščujemo.
Radi bi se vrnili nazaj. Srce bi rado domov, a ne poznamo več poti nazaj. Izgubili smo se v dvojnosti. Ne vemo več, kaj je enost.