Ali zmoremo sprejeti to kar je? Ali zmoremo pustiti to kar je? Ali lahko dovolimo, da je kar je?
Spet čudna vprašanja, bi kdo rekel. Seveda. Če ni čudno, je znano, in če je znano, pomeni, da ni nič novega. In če ni nič novega, smo ujeti v svetu mrtvosti. Ujeti smo v svetu brez življenja.
Življenje je vsaki trenutek novo. Niti en trenutek ni enak prejšnjemu. Mi smo ti, ki smo se sprogramirali, da mislimo, da je vsak dan isti, vse dokler se ne zgodi nekaj nenavadnega. In to največkrat šokantnega. Saj edino to nas predrami iz “monotonega” sveta. Edino tako se zamislimo, da le ni vse tako trdno in nespremenljivo, kot vesčas mislimo.
Veliko stvari bi radi spremenili. In s tem ni nič narobe. Težava je, ko želimo spremeniti nekaj, nad čimer nimamo nadzora ali moči.
Zakaj si sploh tega želimo?
Ali nam lastna prepričanja govorijo, kakšen mora biti svet?
Če so to prepričanja, kar najverjetneje so, potem morda ni problem v svetu, saj svet je kakršen je, ampak v prepričanjih, ki niso usklajena s stvarnostjo.
Morda bi se pravo vprašanje glasilo, ali zmoremo opustiti prepričanja in sprejeti svet takšen, kakršen je?
Ali zmoremo prenehati se upirati svetu, ki nas obkroža in ki je v nas?