vse se vrne v “moj” objem,
ker iz njega se vse rodi,
iz njega nastanejo zvezde, nastanejo ptice, nastane narava,
iz njega nastaneš ti, draga moja, iz njega nastanem tudi sam,
vmes se zaletavamo in se bodemo in si drug drugega lastimo,
vendar na koncu vedno spustimo, če ne prej, ko ne zmoremo več,
saj vse je le objem,
in vedno se vrneš k “meni”
in že si v konfliktu in se sprašuješ zakaj?
v resnici se vrneš k sebi,
vendar “to” sem obenem tudi “jaz”
in le tako lahko spet oživiš, le tako spet najdeš smisel,
le tako najdeš svoje poslanstvo,
ko spoznaš, kdo si
in takrat lahko vidiš in dojameš, da v “tebi” sem “jaz”,
in veš, da “v meni” si “ti”
šele takrat resnično dojameš, da nič ne more mimo “mene”,
zakaj vse se v “meni” rodi in vse v “meni” umre,
in takrat na novo spoznaš, da ni razlike med “mano” in “tabo”,
da sem “jaz” v resnici “ti”, in “ti” “jaz”