I

Bije, utripa, se tiho smehlja,
čudovita, bleščeča, neopisljivo ljubeča,
sladka, prevzemajoča, nerazložljivo preprosta,
pot, ki ima srce,

a tisoči zazrti v obliko,
ne vidijo, ne slišijo, ko jim šepeta,
jih ljubeče vabi,
da jo odkrijejo, spoznajo, se vrnejo nanjo – k sebi,

raje brezdušno mendrajo njeno sled,
svoje srce,

sekajo gozdove, zastrupljajo izvire,
spreminjajo gensko sestavo,

secirajo, predalčkajo, ubijajo
življenje, ki jih obdaja,
si prilaščajo ljubo naravo,

nenasitno s polnimi usti pohlepa
slepo ubijajo dušo – v sebi.

II

Toliko je poti,
in kako veš, katera je v vsej prepredenosti zdaj prava?
ali ni to samo ta, ki ima srce?

morda je to ta po kateri že ves čas stopaš?

tvoja ljuba pot,
ki si ti,

ti otrok, ti rahločutna duša,
ki misliš, da veliko veš,
ali imajo tvoja dejanja tudi srce?

ali ni duša prazna, če ga v njej ni?

torej, kaj pravzaprav iščeš:
pot ali srce?

III

Drevo si ti,
izvir si ti,
žival si ti,

narava, ki brsti in vene,
sama, brez tvoje pomoči,
si ti,

pot ljubeča, ki ima srce,

vesčas šepeče,
sonce, zvezde, rahločutna duša,
da ljubi jo, da ljubi sebe, vse kar obdaja te,
da strah, ta vrag, ki v jetništvu te drži,
svojo napihnjeno moč zgubi,

saj vse, narava vsa,
ima srce,
ki bije, utripa, wau wau wau, tukaj in zdaj,

se tiho smehlja in šepeče,
da je obenem to utrip tvojega srca,
ki vselej rado, rado te ima.

(Vasja Ferrari,
Iz zbirke “Pot, ki si ti”, 2009)

Drobci resnice

Naš čudoviti svet

Ali me lahko gledaš v tišini misli

Pot, ki ima srce

Neverjetno

Meditacija

“ti” si “jaz”

Zapis v svetlobi

Ljubezen mu poljublja srce

Kontrolirati ali se prepustiti?